O psihoterapevtskem procesu

Smisel psihoterapije je spoznati kako si povzročamo trpljenje (Frederickson, 2013) ter se tekom procesa sprejeti takšne kot smo (Verkooyen et al. 2024) in doseči morebitne željene cilje. Pot do tja, kar v resnici pomeni do nas samih, je včasih lahko boleča, zato je za napredek procesa pomembna naša motiviranost (Vitinius et al 2018). V praksi to pomeni, da mora biti naša želja po spremembi večja od sprijaznjenja s frustrirajočo situacijo v kateri smo se znašli. Nevzdržnost frustracije je pa lahko motivator za psihoterapevtsko raziskovanje svoje notranjosti.

Sam proces je v veliki meri prostor za neprijetne misli in spomine (Verkooyen et al. 2024) ki se dotikajo pomembnih emocionalnih tem, kar terja čustveno energijo. S tega vidika je smiselno izbrati psihoterapevta, iz psihoterapevtskega pristopa, ki nam ustreza in s katerim se osebnostno ujemamo. V stiku z njim je pomembno, da čutimo obojestransko naklonjenost in zmožnost za zaupanje. To lahko ohranja dovoljšno motiviranost, ki je ključna za napredek v psihoterapevtskem procesu (Vitinius et al 2018). Terapevtsko zavezništvo je pa osrednji del odnosa, v katerem se proces odvija in napreduje (Flückiger et al. 2018).

Izkazalo se je, da so bile že dinamike zgodnjih terapevtskih srečanj ključne za oblikovanje terapevtskih smernic in končnih izidov. Za to lahko odloča že prvih nekaj srečanjih, kjer je naša pripravljenost soočanja s čustvenim nelagodjem tista, ki napoveduje kazalce terapevtskih rezultatov (Zhu & Hilesnorth 2025). In v praksi se izkaže, da je to dosti lažje in bolj verjetno ob terapevtu, s katerim se čutimo povezane. To tudi pomeni, da je takrat večja verjetnost, da bomo našli čas za redne obiske terapije in čutili manjše odpore. V primeru, kadar najdemo več ovir in preprek, ki onemogočajo redne obiske terapij, bodisi nismo še pripravljeni za proces, bodisi nismo v dovolj dobrem ujemanju s terapevtom. V praksi se izkaže, da kadar odpori in obrambe v nas najdejo pot za izogibanje procesu je to slaba prognoza za napredovanje v terapiji. Po nekaj uvodnih srečanjih se izkaže, če bo odnos zaživel in se bo terapija začela ali končala.

Za terapevtski proces je pomembnih nekaj faktorjev in sicer naša čustvena odpornost, pripravljenost procesiranja čustvenih vsebin (Zhu & Hilesnorth 2025), stopnja čustvene investiranosti v proces, pripravljenost samo-razkrivanja in prevzemanje odgovornosti za svoje življenje (Schneider et al. 2014). S terapevtove perspektive je pa za proces pomembna njegova spretnost pri upravljanju težkih in neprijetnih čustev, ki je lahko bolj koristna kot površinsko dobro počutje ali gladek potek terapevtskega procesa (Zhu & Hilesnorth 2025). Sem sodijo še dovoljšnja stopnja empatičnosti, topline, znanja, izkušenj in osebnostnih lastnosti, ki so kompatibilne z našimi. V praksi to pomeni, da smo odgovorni za vnos vsebin v psihoterapevtski odnos, saj so sprva besede osnova za proces. Če pričakujemo, da bo terapevt sam rešil naše težave, bomo najverjetneje razočarani. S sodelovanjem v odnosu je to možno, zgolj enostransko pa ne gre. Dobrih izidov v praksi ne prinašajo tudi terapije, ki se odvijajo na željo tretjih oseb. Naša volja in želja je tista, ki nas lahko vodi k zastavljenim ciljem.

Stališča nekaterih avtorjev (Flückiger et al. 2018) pravijo, da je terapevtska aliansa posledica kakovostne terapije in ne obratno. Obrambe in odpori so pa tisti mehanizmi, ki jih zgradimo tekom življenja, in nas še danes ščitijo pred spremembami (Bernstein & Landaiche 1992) ter se z njimi srečujemo v terapiji. V psihoterapevtskem procesu so pričakovan in so relativno pogost pojav, ki lahko prispevajo celo h krepitvi terapevtskega zavezništva, v kolikor so uspešno ubesedeni in preseženi (Ferreira et al. 2025; Puschner et al. 2008; Stefana et al. 2024). Na to vplivajo terapevtove prej omenjene lastnosti kot so stopnja empatije, toplina, spretnosti ter izkušenost. V praksi so za končni izid procesa pomembni medosebna naklonjenost, naša pripravljenost za soočanje z vsebinami, terapevtovo znanje z izkušnjami, osebnostne lastnosti in kakovost terapevtskega zavezništva. Kombinacija naštetega pokaže našo končno raven zadovoljstva in doseženih ciljev, ki pričajo o tem, če oz. do kakšne mere je bila terapija uspešna.

Viri:

Bernstein, P. M., & Landaiche, N. M. (1992). Resistance, counterresistance, and balance: A framework for managing the experience of impasse in psychotherapy. Journal of Contemporary Psychotherapy, 22(1), 5–19. https://doi.org/10.1007/BF00952338 dostopno na: https://link.springer.com/article/10.1007/BF00952338

Ferreira, L. I., Ribeiro, E., Gates, K., & Janeiro, L. (2025). Interaction patterns between therapeutic alliance, emotional experience and treatment objectives in Affect Phobia Therapy: Exploring dynamics at group- and subgroup-level. Counselling Psychology Quarterly, 1–26. https://doi.org/10.1080/09515070.2025.2524432 dostopno preko: https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/09515070.2025.2524432

Flückiger, C., Del Re, A. C., Wampold, B. E., & Horvath, A. O. (2018). The alliance in adult psychotherapy: A meta-analytic synthesis. Psychotherapy (Chicago, Ill.), 55(4), 316–340. https://doi.org/10.1037/pst0000172 dostopno preko: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29792475/

Puschner, B., Wolf, M., & Kraft, S. (2008). Helping alliance and outcome in psychotherapy: What predicts what in routine outpatient treatment? Psychotherapy Research, 18(2), 167–178. https://doi.org/10.1080/10503300701367984, dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/18815973/

Schneider, G., Tiemann, M., Stumpf, A., & Heuft, G. (2014). Dimensions of the Operationalized Psychodynamic Diagnosis System that Predict Long-Term Outcome after Inpatient Psychotherapy. Psychopathology, 48(2), 101–113. https://doi.org/10.1159/000368311 dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25501867/

Stefana, A., Fusar-Poli, P., Vieta, E., & Youngstrom, E. A. (2024). Patients’ perspective on the therapeutic relationship and session quality: the central role of alliance. Frontiers in Psychology, 15. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2024.1367516, dostopno preko: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC11345140/

Verkooyen, R., Broers, N.J., & Dandachi-FitzGerald, B. (2024). No pain, no gain revisited: the impact of positive and negative psychotherapy experiences on treatment outcome. Front. Psychol. 15:1378456. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2024.1378456 dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/38962226/

Vitinius, F., Tieden, S., Hellmich, M., Pfaff, H., Albus, C., & Ommen, O. (2018). Perceived Psychotherapist’s Empathy and Therapy Motivation as Determinants of Long-Term Therapy Success—Results of a Cohort Study of Short Term Psychodynamic Inpatient Psychotherapy. Frontiers in Psychiatry, 9(660). https://doi.org/10.3389/fpsyt.2018.00660 dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC6288472/

Zhu, Y., & Hilsenroth, M. J. (2025). Factors of treatment success in psychotherapy: a within-therapist analysis of early session processes. Research in Psychotherapy: Psychopathology, Process and Outcome, 28(2). https://doi.org/10.4081/ripppo.2025.848 dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC12522568/